7/07/2019

Kakšen odnos imam do okolja in kako naj živim čim bolj vzdržno? 





Kot vsi, tudi sam bijem dnevno bitko s smetmi. Po eni strani me strokovna krajinsko arhitekturna usmerjenost, kot angelček na rami, stalo opozarja na pomen naravnih virov, ohranjanje planeta za zanamce, varstvo habitatov in blablabla ...; me po drugi strani stalo mamijo nove in nove bedarije, ki jih "res nujno" potrebiujem. Ko govorimo o smeteh, največkrat mislimo le na očem vidne odpadke. Se pa v naši vodi in hrani vse pogosteje pojavljajo mikro plastični delci, ki delujejo kot motilci naših in organizmov živali. Plastika v okolje vstopa na očem vidne in ne vidne načine. Prav slednji so za človeka najnevarnejši. Zaradi plastike moški postajamo vse manj plodni. In koliko je še drugega onesnaževanja! Modnega, vizualnega, oglaševalskega, zvočnega onesnaževanja, pa svetlobnega ... Preveč, da bi našteval. O onesnaževanju in smeteh je razmišljanja strokovnjakov in ljudi v praksi zbral #13 Outsider.

Kakšen odnos imam torej do okolja in kako naj živim čim bolj vzdržno? To je podnaslov tega zapisa, za katerega sem se odločil pred točno šestimi minutami in bo prej kot strokovnemu, utemeljenemu in strukturiranemu branju naključnega bralca, namenjen refleksiji in oceni trenutne situacije pri meni doma tj. samorefleksiji.

Zadnjič sem se zgrozil, ko sem prebral tale zapis. Piše, da: "/.../ you must reuse an organic cotton shopping bag 20,000 times before it will have less environmental damage than a plastic bag." Šôk! In sem malo zapadel v razmislek. Šuntanje, da so papirnate vrečke in vrečke iz blaga bolj ekološke, ali, kot nam radi rečejo celo biološke ali organske, je popolna laž. Z uporabo ne-plastičnih vrečk zares nismo prav nič bolj ekološki. Seveda jih uporabljamo večkrat in se s tem načeloma izognemo produkciji in posledično uporabi novih (plastničnih) vrečk. Ampak za ustvarjanje enih in drugih vrečk porabimo energijo in druge surovine. Ko jih zavržemo koristimo prostor za njihovo odlaganje po uporabi in tvegamo njigovo razgradnjo v drugačne oblike, tudi toksične za okolje.

V mojem predalu se je nabralo mnogo promocijskih "bombažnih" vrečk, ki podjetja pozicionirajo kot "naravi prijazna". Za nakupe in izlete pa uporabljam zgolj dve vrečki. Kaj naj naredim s preostalimi, pa ne vem. Naj jih že pred uporabo zavržem? Podarim? Odločil sem se, da tudi teh vrečk ne bom več jemal (načeloma, načeloma), ne v trgovinah, ne na promocijskih dogodkih.



OBVEZEN OGLED

Kdor si še ni ogledal dokumentarca avtorice Sarah Neubauer, 

Cena plastike, naj to stori takoj.




TRAJNOSTNO ali VZDRŽNO?


Ob živce me spravljajo podjetja, ki tepihe ter fasade barvajo v zeleno in se hvalijo s svojim doprinosom k trajnosti. Kaj sploh pomeni trajnost? Kaj je trajnost? Slovenci si jo v večini razlagamo napačno. Sustainable bi bilo bolj smislno prevesti v vzdržno. To vam lahko najbolje ponazorim s primerom prof. Tomana: Če človek vsak dan pije, je pijanec. Če kakšen dan alkohola ne pije, je vzdržen. Prihrani! Špara svoja jetra, denar, ženi prihrani skrbi ... In prav tako bi morali na okolje delovati tudi mi. Z najmanjšim vplivom nanj. Kar se da previdno. Smotrno. Tako, da znamo strokovno presoditi kdaj izrabljamo naravni vir in kdaj ne. Da znamo reči stop. In, da nismo trajnostni. Ker naravnih virov ni moč izrabljati trajno, saj jih po izrabi ne bo več. Ker razvoj ni trajen, ker se stalno spreminja in ni enak. Da iščemo nove rešitve, ki bodo okolje obremenjevale čim manj. Da se vzdržimo in kdaj potrpimo. Da smo vzdržni.

RECIKLAŽA JE LE ZAČASNA REŠITEV


V zadnjem času je postala plastika tako zelo nezaželena, skoraj osovražena, da sta edini sprejemljivi opciji postali neuporaba plastičnih izdelkov (embalaže, slamic, vrečk ...) in obvezna ter vedno bolj samoumevna reciklaža. In baje tudi reciklaža ni sprejemljiva. Zakaj? Toman v intervjuju pravi tkole: "Recikliranje je v marsičem okoljsko nesprejemljivo, med drugim zaradi porabe energije in iz vidika vrnitve plastike v drug krogotok, a na koncu bo plastika še vedno ostala, ne glede na to, kolikokrat jo uporabimo. Še več, lahko da se bo v okolje vključila v bistveno bolj komplicirani in nevarnejši obliki." H kompleksnosti sestave plastike, razgradnji in vnosu v okolje pa pripomoremo tudi tisti, ki, misleč, da okolju in prihodnosti delamo uslugo, kupujemo "eko" tekstilne izdelke iz recikliranih materialov.




ŽELVE IN KITI BODO PREŽIVELI


Čeprav redno recikliram in iščem vzdržne bivanjske rešitve, še vedno nisem na takem nivoju, kot bi lahko bil. Zakaj? Ker za vzdržno življenje potrebujemo več volje in časa. In kdar imamo voljo nimamo časa in obratno.

Če tukaj iščete 7 nasvetov, kako zmanjšati porabo plastike v 7 korakih in tako pripomorete k zmanjšanju smrtnih žrtev med sesalci, potem najbrž niste na pravem mestu. Moj doprinos k ohranjanju ekosistemov ali bolje rečeno, k zmanjšanju osebnega vpliva na okolje, se je v preteklem letu, stalno spreminjal. S čim sem začel in s čim sem končal, da je moje bivanje bolj vzdržno do okolja?*

01

MANJ OBLAČIL

Od lanskega poletja sem pričel z nakupovanjem tekstila, ki je organskega izvora. Vsi poliestri, viskoze, poliamidi ipd. odpadejo. Vem, da tudi pridobivanje bombaža, lana, volne ... ni najbolj ekološko, prav tako niso ti materiali najbolj obstojni. So pa nekoliko bolj "naravni", njihova razgradnja pa kratkotrajnejša. In kaj storiš, ko želiš nov dežni plašč, narejen iz plastike? Ga kupiš?

Še en ukrep sem uvedel. Podpiram lokalne oblikovalke. Kupujem manj oblačil v trgovinah hitre mode in oblačila recikliram: dolge hlače odrežem in zarobim, da postanejo kratke; oblečem preveliko srajco starega očeta ali volnene hlače iz Centra ponovne uporabe. Ampak potem se ti v Ljubljani odpre Primark. Kaj sedaj? Greš in nabaviš kakšen kos? Ne upaš? Jaz bom gotovo šel. In gotovo tudi kaj kupil. Ker ... ravnovesje.

02

EKO ČISTILA

Nekaj sem jih nakupil v Bertu. So super lepa in kul, ker dišijo in dobr spucajo posodo, okna, tla, kopalnico. Ampak so kar draga. Še vedno se nisem poslovil od stelexa in wc čistil. Nekako ne zaupam tem "organskim čistilom". Moti me tudi to, da še vedno ne moremo kupiti čistil in mil, ki niso v plastični embalaži. Žajfo mam že.

03

POVSOD S KOLESOM

No, trenutno je kolo na servisu. Si pa ne predstavljam poletja brez vožnje s kolesom. Seveda je to trenutno moje edino prevozno sredstvo, a smatram, da tudi tako manj prispevam k onesnaženju.

04

FUJ SLAMCE

Znorim, ko jo dobim. Zmanjšanje uporabe slamc (ali slamic?) ne bo rešilo problema, je pa tudi to majhen doprinos predvsem k ozaveščanju.

05

MANJ SMETI

Rojstnodnevna darila se mi zdijo super primer. Ko slavljencem kupujemo nepotrebne pozornosti. Predvsem otrokom! Koliko igrač potrebujejo? In še en primer - ustvarjanje predmetov, zato, da so in jih uporabljamo zgolj za hip. Krame, ki se nam skozi leta nabere se zavemo šele ob selitvi. Koliko pa je zares tistih ključnih predmetov, s pravim pomenom, ki jih želimo vzeti s seboj? Ne prav dosti. Če te predmete in za življenje nujne potrebščine obdržimo, bomo lažje dihali. Tudi sam redno pucam predmete, se poslavljam od njih, jih podarjam v novo življenje ... Naučil sem se, da lahko koristijo še komu. Pa tudi to, da se ne polastim npr. nove skodelice, če vem, da je ne bom uporabljal dlje časa. Ful bi rad poskusil minimalistični način življenja. Z eno žlico, uniformo, belimi stenami ... Ampak mislim, da bi mi bilo po tednu dni tako dolgčas.

06

NARAVNI MATERIALI

Z največjim veseljem kupujem in dedujem predmete (in oblačila) iz naravnih materialov. Kakšne košare (Ribnčani na plac' majo bolane cekarje, kuhalnice, kuhinjske dile ...) ali pa glinene lonce za sobne rastline, ki ustvarjajo urbano junglo. Lesene, steklene in kovinske predmete cenim na drugačen način. Tudi tu pa velja: manj je več.

07

ZABAVE BREZ BALONOV

Brez!




*Skoči tudi na moj IG, kjer v Insta seriji o prenovi in vsem lepem, Večinoma doma, tedensko objavljam kaj se dogaja z mojim novim gospodinjstvom. Poglej, kako sem se pri prenovi spopadal z odpadki in ekološko opremo doma. 


REDUCE!

 


ZMANJŠAJMO PORABO SUROVIN, PREDMETOV, PROSTORA, ČASA


Čeprav ta zapis deluje kot pridiga, ne želim, da izpade tako. Ker pridig si navadno ne zapomnimo in jih tudi ne upoštevamo, ane. Sedaj je tisti trenutek, ko se med branjem objave zaveš, kaj vse imaš v svojem življenju. Koliko predmetov nosiš sabo in v kakšnem preobilju v resnici živiš? In prav ta način življenja vodi v ustvarjanje novih odpadkov. Zato se sedaj odločiva, kaj lahko kot posameznika narediva za okolje in zase. Pa naj se sliši še tako ceneno - naredimo korak sedaj! Prenehaj smetiti!







2/18/2019

ENO SAMO ZADOVOLJSTVO.



A si lahko predstavljate, da smo končno zbrali pogum in naredili lasten gin?
Ja! Še en odličen slovenski gin, imenovan Va gin.



ENO SAMO ZADOVOLJSTVO. VA_GIN.

Naša ogromna družina se je določila, da naredi lasten družinski gin. Zares je povod za uresničitev ideje o ginu nastal izključno zaradi heca. Na družinskih počitnicah smo dobili preblisk za ime. Va_gin. Gin Va_ gin. Besedna igra, ki je še nismo zasledili nikjer, čeprav se ponuja kar sama. Prav nič sramežljivo ga ne skrivamo, ampak ga prvič prav ponosno kažemo svetu.

Takrat se nam je zdelo najbolj zabavno, če bi bil naš gin dry – besedna igra na kvadrat – pa je res postal. Nismo še vedeli za standard London dry. V resnici o ginih tedaj nismo vedeli skoraj ničesar. Vedeli pa smo, da jih obožujemo. Gin & tonik norija je zajela tudi našo družino in začelo se je.




GIN ZA PRESEKAT!

Ko si vzamemo čas za druženje. Za družino in prijatelje. Če potrebujete nekaj za presekat, nekaj kratkega, ki odžene skrbi in poskrbi, da se imamo fajn, se sprostimo, odmislimo ... potem je Va_gin pijača, ki vam bo prinesla želeno zadovoljstvo. 

ODIŠAVI PROSTOR IN PREBUDI ČUTE

Želeli smo slovenski, aromatičen, svež, nenavaden in bogat gin. Pri pripravi prave recepture nas je vodila tudi ideja o vsesezonski pijači, pitni kot gin & tonik ali shot. Dosegli smo svežo harmonijo okusov.

MôTEN ALI MóTEN?

Ker smo želeli ohraniti polnost okusov, ga nismo redčili z alkoholom in ostal je môten, kakršen je vsak destilat.

LIMITED!

Limited serija ginov bo popestrila naše družinske praznike. Rojstne dneve in obletnice porok, recimo. Ali pa nedeljska kosila ... Pa tudi vsa naključna srečanja doma.
Namenjen pa je tudi vsem ljudem dobre volje in tistim, ki bi to še radi postali.



Minister za zdravje opozarja: Uživanje alkohola lahko škoduje zdravju!

12/06/2018



Minilo je več kot leto. Več kot leto in pol, če sem bolj natančen. In, ker je življenje šlo dalje, sem izgubil stik s tistim, kar sem počel pred leti. Ali pa tega le nisem počel v zadnjem letu in pol. Delal sem različne zadeve. Tudi take, ki niso prikazane v spodnji knjižici. To je book 2 ali drugi potrfolio, ki to ni. Recimo temu zbirka najljubših preteklih projektov. Tako.

Ana je ob tem kao slovesnem dogodku zapisala tkole in izid naredila še bolj pomenljiv. Ta portfolio posvečam njej. Njeni kreativnosti, razumevanju in podpori.





Markove ideje so vedno korak pred vsemi, zato si lahko predstavljate, da je bilo odraščanje z nekom kot je on, vse prej kot dolgočasno. Konstantno dohitevanje njegovih misli, idej in projektov. “Sej bomo!” pri njem ne obstaja: nekaj narediš ali pač ne, vmesno ne obstaja. V biografskem zapisu bi pisalo takole: je človek nasprotij. Je racionalen sanjač, vseznalski samouk. Je tisti, ki povezuje družino in prijatelje, a hkrati blesti kot individualist. Medtem, ko drugi bežijo v tujino, se on trudi spremeniti svoj kraj in domovino. Vedno stoji za zgodbami, ki jih predstavlja in se projekta ne loti, če v njem ne vidi vsaj minimalnega potenciala.
Pa recimo temu Markova formalna podoba, ki pa jo sama dojemam drugače na vsakodnevni ravni. Pred sabo imam sliko Markota s šopkom v rokah, ko se je ravno vrnil s še enega sprehoda po gozdu. Ali pa v šlafroku in z avokadovim smutijem v rokah, ko mi daje nasvete za še en projekt. Pa njegovi pretirano odkriti komentarji, stalni “mhm-ji” in “ampak zakaj”-i, ki me včasih iskreno spravijo ob živce, ampak rezultirajo v lekciji za razmislek.
Vso to kompleksnost in nore ideje je letos spravil v še en izjemen portfolio, ki je pri njem več kot le nabor nekih preteklih del. Ker če je prelahko, potem pač to ni to. In kaj se bo zgodilo ko Klemnu zmanjka izzivov? Iskreno? Upam, da se to nikoli ne bo zgodilo.







Če si še niste pogledali prvega potriča, vabljeni na to povezavo.
Vabljeni pa tudi, da se slišimo na instiču ali podezju@hotmail.com. Vesel bom vsake ideje, želje, upanja, navdiha ...














11/13/2018



Danes sem na nedeljskem kosilu gostil svojo družino. Navado imamo, da se vsako nedeljo ob 12.30 zberemo. Vsak kuha eno nedeljo, zato smo vsako nedeljo drugje. Če povem iskreno, se nedelje potihem nadvse veselim. Zanima me, kaj bomo jedli. Pa tudi, iz česa bomo jedli? Kaj se je novega zgodilo? Kdo ima nove čevlje? Komu je crknu avto? Dobri dve uri, včasih pa tudi krepko več, se skupaj deremo in deremo, naj se ne deremo tako glasno. Drugače težko opišem ta, skoraj čudaška družinska druženja.

In, kot sem omenil, nas druži tudi želja po odkrivanju novosti preteklega tedna. Ko smo pri bratu, kosilu obvezno sledi predstavitev novih strojčkov, ki so "nujno potrebni" za gospodinjstvo, vrt in delavnico. Ko smo pri sestri, se pogovarjamo o, po mnenju nekaterih članov družine, nerazumljivem pojavu sodobne družbe - veganstvu. Ko smo doma, jemo zelenjavo z vrta in klobase iz sosednje kmetije. Ko smo pri meni, spoznavamo majhne prispevke k bolj vzdržnemu gospodinjenju. V nedeljo sem predstavil komplet bambusovih posod, recimo.

In prav pri zadnjem nedeljskem kosilu se mi je utrnila misel, da zares živimo v preobilju. Kaj vse imamo in se nam zdi samoumevno. Toliko lepega si naberemo v svoje življenje in vse to kmalu tudi zavržemo.




Včasih se sploh ne zavedamo, kako naša vsakodnevna dejanja vplivajo na naše zanamce, pa tudi na nas same.




Danes si vsi želimo česa novega, lepega. Vse prevečkrat pa ne pomislimo, kaj se bo s tem predmetom zgodilo čez nekaj mesecev ali let. Ga bomo podarili naprej ali zgolj zavrgli? Se bomo basali s hrano iz Španije in se pili vodo iz plastenk, namesto iz pipe?

In popolnoma štekam, da je večini branje tega jamrajočega posta brezvezno, ker ste prakse o organskih biorazgradljivih vrečkah, hejtanju plastike na vsakem koraku, posojanju oblačil in tehnike pa recikliranju in prehranjevanju z lokalno hrano že osvojili pred časom. Morda vse skupaj toliko bolj hejtamo tudi zato, ker danes skoraj ni podjetja, ki se ne bi hvalilo s svojim prispevom k zeleni prohodnosti. Pač je biti eko in bio postalo trendovsko. In prav je tako! Če vse to pripomore k resničnemu ozaveščanju in skrbi za zdravo bivalno okolje. Če je ves ta pomp v službi boljše prihodnosti, se s tem popolnoma strinjam.







Zato nas danes spodbujam, da aktivno sprejmemo odločitve, ki bodo pozitivne za naša življenja, našo družbo, naše okolje. Odločitve, ki bodo temeljile na spoštovanju in odgovornosti. Če bomo storili le korak, se zavedali svojih navad in jih počasi skušali obrniti v bolj vzdržni jutri, prihodnost morda ne bo tako temna, kot se obeta sicer. Začnimo danes! Lepo bo. Ne dvomim v nas.*



* Zoki, lahko uporabš v svojem predvolilnem govoru.



Pa ne rečem, da sam nisem krivec. Vsi smo! Zato je ta zapis najprej samorefleksija, nato svarilo tebi.









10/30/2018


Kaj?


To, da obožujem omare starih babic, družinske albume, brskanje po bolšjih sejmih in garažnih razprodajah, najbrž že veste. Pa saj se ponavljam, kot pokvarjena plošča. To pomeni, da mi je zelo všeč polpretekla zgodovina, ki je s seboj prinesla uporabne in manj uporabne predmete, namenjene lajšanju vsakdana.

Kdaj?


In ob vsem iskanju teh zgodbic, ki jih nosijo predmeti, seveda naletiš na njihove lastnike - ljudi, ki te preprosto prevzamejo. S svojim življenjem in žarom. S svojim življenjskim žarom! Prav to se mi je zgodilo ene poletne sobote, ko sem od urejene prijazne gospe za drobiž odkupil dolge volnene moške hlače. Tedaj se mi še sanjalo ni, komu so pripadale. Še preden je sonce zašlo, sem si stisk roke izmenjal z gospodom, možem prej omenjene gospe. Predstavil se je kot Saša. Saša Mächtig. Saša Mächtig, legendarni arhitekt, strateg in industrijski oblikovalec. Srce se mi je ustavilo in navdušenje se je po tem, ko so mi bile hlače kot vlite, še stopnjevalo.

Priznam, da sem v teh nekaj tednih prebral in preposlušal večino internetnega zaklada o gospodu. Njegov ton v zapisih, pa tudi zven glasu, je navdihujoč. In lahko trdim, da je spoštovanje in fascinacija nad njegovo predanostjo življenjskemu poslanstvu in skrb za napredek tj. prihodnost, dobila nove razsežnosti.

Kdo?


G. Mächtig je pri mojih letih že zasnoval legendarni modularni Kiosk 67 (1967). Njegovo izjemno oblikovanje so prepoznali tudi v tujini; kiosk je na primer vključen v zbirko Muzeja moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku. V resnici pa se je Mächtiga slovenski javnosti predstavil s projektom zasnove balonastega svetlečega paviljona Kavarne Evropa v Ljubljani, ki ga danes žal lahko občudujemo zgolj na fotografijah.











Zakaj?


Mächtigov brezčasni design, ki se je udejanil v kiosku pa ulični opremi (koši za smeti žaba, zbiralniki koristnih odpadkov Ekos, omarice za oglaševanje kino programa, telefonski dušilniki, telefonske govorilnice), odlikuje še ena specifika – modularnost (sestavljivost). Elementi ulične opreme so zasnovani in oblikovani kot del širšega sistema, ki ga lahko poljubno nadgrajujemo, sestavljamo in spreminjamo. Kot bi vedel, kaj me najbolj privlači pri pohištvu, tudi uličnemu.

V podjetju Imgrad je iz ojačanega polyestra izdelan modularni objekt igral pomembno vlogo v vsakodnevnem življenju prebivalcev mest nekdanje Jugoslavije. Tako je kiosk postal prostor ne le za prodajo časopisov, revij in cigaret, pač pa tudi blagajna ob parkirišču, prodajalna vstopnic, sladoledarna, info točka prodajalna hot dogov, zavetje za policaje in redarje, celo komentatorska kabina.

Več kot 7500 kioskov naj bi bilo prodanih v tujino, predvsem na jug. Izjemno uspešna pa je bila tudi prodaja sistema postajališčnih zavetij (1976), ki so jih uporabljali tako za mestna kot mednarodna potniška postajališča širom Jugoslavije.

Hvala!


Upam, da se vsi skupaj zavedamo pomembne zapuščine, ki s svojo aktualnostjo in uporabnostjo še vedno polni kotičke naše kolektivne zavesti. Meni pa bo ostal še košček iz vsakdana tako pomembnega slovenskega avtorja. Hvala!









Foto vir: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana

10/12/2018




Torej. #AWESOMElet.
Če vam povem po resnici, mi je letošnje "praznovanje" požrlo preveč ene volje. Zakaj? Ker sem ponovno želel v samoizvedbi narediti nekaj več. Nekaj, po čemer bi si obletnico zapomnil, naredil korak naprej in se vsem vam zahvalil, da ste tu, z mano, meni v podporo.

In se ni zgodil bum. Ker ga ni potrebno delati vsako leto. Zato sem se odločil, da vam pokažem tisto stran Po dežju bloga, ki jo imam najraje. Recimo ji AWESOME dan brezskrbnosti. Biti doma, nekje med posteljo, hladilnikom in obveznim WCjem. Z napol odprtim oknom, prižgano svečo, ki jo razpihava veter. V šlafruku in nogavicah. In čez trenutek že na razmočenem pločniku, čakajoč zeleno luč na prehodu za pešče. V tavanju po ljubljanskih ulicah in vonju kostanja. In potem ... Potem se vrneš nazaj. Premočen do kosti. In te pogreje nov par in topel kamilični čaj.

Ta občutek bi rad delil z vami. Preprost. Iskren. Najbolj domač in najbolj tak kot je (letos) Po dežju.

Hvala, ker ste in boste z mano.





















editorial Māgoa Magazine
-
urednica Ana Blush
fotograf Rok Vrečer
asistentka Aldijana Prosič

oblačila Jona Bednjanec, Kiss the future, Aleksandra Brlan, Rašica, Boss, Adidas original

zahvala ŠD Tabor