11/13/2018



Danes sem na nedeljskem kosilu gostil svojo družino. Navado imamo, da se vsako nedeljo ob 12.30 zberemo. Vsak kuha eno nedeljo, zato smo vsako nedeljo drugje. Če povem iskreno, se nedelje potihem nadvse veselim. Zanima me, kaj bomo jedli. Pa tudi, iz česa bomo jedli? Kaj se je novega zgodilo? Kdo ima nove čevlje? Komu je crknu avto? Dobri dve uri, včasih pa tudi krepko več, se skupaj deremo in deremo, naj se ne deremo tako glasno. Drugače težko opišem ta, skoraj čudaška družinska druženja.

In, kot sem omenil, nas druži tudi želja po odkrivanju novosti preteklega tedna. Ko smo pri bratu, kosilu obvezno sledi predstavitev novih strojčkov, ki so "nujno potrebni" za gospodinjstvo, vrt in delavnico. Ko smo pri sestri, se pogovarjamo o, po mnenju nekaterih članov družine, nerazumljivem pojavu sodobne družbe - veganstvu. Ko smo doma, jemo zelenjavo z vrta in klobase iz sosednje kmetije. Ko smo pri meni, spoznavamo majhne prispevke k bolj vzdržnemu gospodinjenju. V nedeljo sem predstavil komplet bambusovih posod, recimo.

In prav pri zadnjem nedeljskem kosilu se mi je utrnila misel, da zares živimo v preobilju. Kaj vse imamo in se nam zdi samoumevno. Toliko lepega si naberemo v svoje življenje in vse to kmalu tudi zavržemo.




Včasih se sploh ne zavedamo, kako naša vsakodnevna dejanja vplivajo na naše zanamce, pa tudi na nas same.




Danes si vsi želimo česa novega, lepega. Vse prevečkrat pa ne pomislimo, kaj se bo s tem predmetom zgodilo čez nekaj mesecev ali let. Ga bomo podarili naprej ali zgolj zavrgli? Se bomo basali s hrano iz Španije in se pili vodo iz plastenk, namesto iz pipe?

In popolnoma štekam, da je večini branje tega jamrajočega posta brezvezno, ker ste prakse o organskih biorazgradljivih vrečkah, hejtanju plastike na vsakem koraku, posojanju oblačil in tehnike pa recikliranju in prehranjevanju z lokalno hrano že osvojili pred časom. Morda vse skupaj toliko bolj hejtamo tudi zato, ker danes skoraj ni podjetja, ki se ne bi hvalilo s svojim prispevom k zeleni prohodnosti. Pač je biti eko in bio postalo trendovsko. In prav je tako! Če vse to pripomore k resničnemu ozaveščanju in skrbi za zdravo bivalno okolje. Če je ves ta pomp v službi boljše prihodnosti, se s tem popolnoma strinjam.







Zato nas danes spodbujam, da aktivno sprejmemo odločitve, ki bodo pozitivne za naša življenja, našo družbo, naše okolje. Odločitve, ki bodo temeljile na spoštovanju in odgovornosti. Če bomo storili le korak, se zavedali svojih navad in jih počasi skušali obrniti v bolj vzdržni jutri, prihodnost morda ne bo tako temna, kot se obeta sicer. Začnimo danes! Lepo bo. Ne dvomim v nas.*



* Zoki, lahko uporabš v svojem predvolilnem govoru.



Pa ne rečem, da sam nisem krivec. Vsi smo! Zato je ta zapis najprej samorefleksija, nato svarilo tebi.









10/30/2018


Kaj?


To, da obožujem omare starih babic, družinske albume, brskanje po bolšjih sejmih in garažnih razprodajah, najbrž že veste. Pa saj se ponavljam, kot pokvarjena plošča. To pomeni, da mi je zelo všeč polpretekla zgodovina, ki je s seboj prinesla uporabne in manj uporabne predmete, namenjene lajšanju vsakdana.

Kdaj?


In ob vsem iskanju teh zgodbic, ki jih nosijo predmeti, seveda naletiš na njihove lastnike - ljudi, ki te preprosto prevzamejo. S svojim življenjem in žarom. S svojim življenjskim žarom! Prav to se mi je zgodilo ene poletne sobote, ko sem od urejene prijazne gospe za drobiž odkupil dolge volnene moške hlače. Tedaj se mi še sanjalo ni, komu so pripadale. Še preden je sonce zašlo, sem si stisk roke izmenjal z gospodom, možem prej omenjene gospe. Predstavil se je kot Saša. Saša Mächtig. Saša Mächtig, legendarni arhitekt, strateg in industrijski oblikovalec. Srce se mi je ustavilo in navdušenje se je po tem, ko so mi bile hlače kot vlite, še stopnjevalo.

Priznam, da sem v teh nekaj tednih prebral in preposlušal večino internetnega zaklada o gospodu. Njegov ton v zapisih, pa tudi zven glasu, je navdihujoč. In lahko trdim, da je spoštovanje in fascinacija nad njegovo predanostjo življenjskemu poslanstvu in skrb za napredek tj. prihodnost, dobila nove razsežnosti.

Kdo?


G. Mächtig je pri mojih letih že zasnoval legendarni modularni Kiosk 67 (1967). Njegovo izjemno oblikovanje so prepoznali tudi v tujini; kiosk je na primer vključen v zbirko Muzeja moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku. V resnici pa se je Mächtiga slovenski javnosti predstavil s projektom zasnove balonastega svetlečega paviljona Kavarne Evropa v Ljubljani, ki ga danes žal lahko občudujemo zgolj na fotografijah.











Zakaj?


Mächtigov brezčasni design, ki se je udejanil v kiosku pa ulični opremi (koši za smeti žaba, zbiralniki koristnih odpadkov Ekos, omarice za oglaševanje kino programa, telefonski dušilniki, telefonske govorilnice), odlikuje še ena specifika – modularnost (sestavljivost). Elementi ulične opreme so zasnovani in oblikovani kot del širšega sistema, ki ga lahko poljubno nadgrajujemo, sestavljamo in spreminjamo. Kot bi vedel, kaj me najbolj privlači pri pohištvu, tudi uličnemu.

V podjetju Imgrad je iz ojačanega polyestra izdelan modularni objekt igral pomembno vlogo v vsakodnevnem življenju prebivalcev mest nekdanje Jugoslavije. Tako je kiosk postal prostor ne le za prodajo časopisov, revij in cigaret, pač pa tudi blagajna ob parkirišču, prodajalna vstopnic, sladoledarna, info točka prodajalna hot dogov, zavetje za policaje in redarje, celo komentatorska kabina.

Več kot 7500 kioskov naj bi bilo prodanih v tujino, predvsem na jug. Izjemno uspešna pa je bila tudi prodaja sistema postajališčnih zavetij (1976), ki so jih uporabljali tako za mestna kot mednarodna potniška postajališča širom Jugoslavije.

Hvala!


Upam, da se vsi skupaj zavedamo pomembne zapuščine, ki s svojo aktualnostjo in uporabnostjo še vedno polni kotičke naše kolektivne zavesti. Meni pa bo ostal še košček iz vsakdana tako pomembnega slovenskega avtorja. Hvala!









Foto vir: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana

10/12/2018




Torej. #AWESOMElet.
Če vam povem po resnici, mi je letošnje "praznovanje" požrlo preveč ene volje. Zakaj? Ker sem ponovno želel v samoizvedbi narediti nekaj več. Nekaj, po čemer bi si obletnico zapomnil, naredil korak naprej in se vsem vam zahvalil, da ste tu, z mano, meni v podporo.

In se ni zgodil bum. Ker ga ni potrebno delati vsako leto. Zato sem se odločil, da vam pokažem tisto stran Po dežju bloga, ki jo imam najraje. Recimo ji AWESOME dan brezskrbnosti. Biti doma, nekje med posteljo, hladilnikom in obveznim WCjem. Z napol odprtim oknom, prižgano svečo, ki jo razpihava veter. V šlafruku in nogavicah. In čez trenutek že na razmočenem pločniku, čakajoč zeleno luč na prehodu za pešče. V tavanju po ljubljanskih ulicah in vonju kostanja. In potem ... Potem se vrneš nazaj. Premočen do kosti. In te pogreje nov par in topel kamilični čaj.

Ta občutek bi rad delil z vami. Preprost. Iskren. Najbolj domač in najbolj tak kot je (letos) Po dežju.

Hvala, ker ste in boste z mano.





















editorial Māgoa Magazine
-
urednica Ana Blush
fotograf Rok Vrečer
asistentka Aldijana Prosič

oblačila Jona Bednjanec, Kiss the future, Aleksandra Brlan, Rašica, Boss, Adidas original

zahvala ŠD Tabor





10/07/2018



Za vedno +

V lajfu obstajajo al pa se nahajajo stvari, ki bodo z nami za vedno. Ja, ja, drži, da nikoli ne stopamo v isto reko. Lajf gre naprej z nami ali mino nas. Ima pa vsak zase svojo zgodovino, svoj koš informacij, znanja, veščin, prepričanj, lastno moralo, osnovno mnenje, osebnost … in vse to nosi sabo. Tega mu (skoraj) nihče ne more vzeti. Z nami so, kljub stalnemu vplivu nanje, za vedno. In v spomin na vse, kar nosim v sebi: kar mi je bilo podarjeno z rojstvom in na vse, kar sem zmogel v svoji mladosti ustvariti, rišem na svoje telo znak, ki me bo na vse omenjeno spominjal in stalno opominjal. Hvala Nika.





9/30/2018

DISKLEJMR:

Tole je nek povzetek in nadaljevanje lanskega zapisa o tistih ljudeh na črko I. Tak update. Prispevek je bil objavljen v časopisu Indigo, ki ga ob festivalu Indigo izdaja revija Outsider. / avgust 2018. Preberite in, prosim, delite (svoje mnenje).





Spregovorimo na kratko o sodobnem fenomenu, ki mu pravimo influencer ali vplivnež. Spregovorimo o tistih prvih, ki so tudi pri nas na različne načine postali promocijski in prodajni kanali tistih drugih. Spregovorimo o tistih, ki imajo glas in vpliv, ter poskusimo ločiti zrnje od plev, peno od valov. V tem zapisu sem sebi in mnogim neprijetno besedo influencer ali vplivnež zamenjal z besedo pena. Zakaj pena? Iz majhne kapljice mila hitro nastane velik prazen nič, ki kmalu usahne. Je pa strašno lepa, pena, dokler je.


Človek ima v sebi zakoreninjeno željo po odobravanju, potrditvi, vplivu in vladanju. In vse to danes še vedno in, kot kaže, vse bolj vztrajno, išče. Mnogi to počnejo tako, da lovijo pet minut slave, ki jih prinašajo družabna omrežja. Tako so rojene nove zvezde. Zvezde, ki to sploh niso, so le ljudje z dosegom in določeno količino sledilcev. Peno definira želja po vplivu na okolico: ta vpliv je lahko viden v »delu, ravnanju, mišljenju druge osebe,« kot pravi SSKJ. In pena je temu cilju pobožno podrejena. S kuriranjem vsebin (ali, bolj trendovsko rečeno, s storytellingom) pena na različne načine pridobiva zanimanje in posledično zaupanje svojih sledilcev. Množično predstavlja osebne zgodbe, prek katerih želi v sodelovanju z določeno znamko osvojiti srca čim širše skupine sledilcev in seveda njihove denarnice.


V resnici se je tako oblikoval nov prostor za medijski zakup. Z družbenimi omrežji in spletnimi platformami smo pridobili prej nepoznan medijski prostor, ki pokriva določeno tematiko ali branžo, ter je usmerjen in specializiran za točno določeno ciljno skupino. Pena je, kot slišano že dvestokrat, novodobni mestni plakat ali celostranski oglas na povoščenih straneh brezplačnih revij, je govorica iz prve roke, ki je našla svoj komercialni odgovor. Vsak izmed njih ima svojo t. i. lastno uporabniško izkušnjo, osebno zgodbo v povezavi z izdelkom, ki ga je nujno treba prodati. Kako? Navadno prek površno pripravljenih, če ne celo zlaganih vtisov in mnenj ter le v redkih primerih prek avtentičnih izrazov naklonjenosti do določenega izdelka ali storitve. Vendar se takšna zlaganost opazi. Opazi se, kdaj kdo namenoma in pretirano izpostavlja določeno znamko. Pa saj peni ne moremo očitati, da vanjo tako močno »verjame in ji zaupa«, mar ne? Saj je ambasador!


In zato ni res, da so vplivneži passé. Gotovo pa je mimo tradicionalno mišljenje, da so to le pinki bejbe z žnabli kot kranjska klobasa. Te tetice bodo ostale, a prava pena, tista, ki nam na družbenih omrežjih neopazno vsako sekundo kaj prodaja, bo, vsaj v Sloveniji, blestela še nekaj časa. Tudi zato, ker v Sloveniji že skoraj vsaka (agencijsko ali neagencijsko) vodena kampanja na neki točki vsebuje sodelovanje z ambasadorji. Takšna kampanja obeta višji KPI (Key Performance Indicator – ključni kazalci uspešnosti) in UGC (User-Generated Content – vsebina, ki jo generirajo uporabniki), ki je bolj raznolik ali strogo usmerjen, torej točno tak, kot si ga naročnik želi – umetno ustvarjen.


Držati bi moralo, da sta posledica kakovostne vsebine pri vplivnežih večja baza sledilcev in s tem doseg. Pa vendar se zdi, da tako pri nas kot v tujini živi preveč zelo podobnih ljudi, ki objavljajo zelo podobno vsebino, ta pa sledilce očitno še vedno navdušuje. Ob ponedeljkih vsi objavljajo monstere, vsi imajo piknike na kavčih iz palet, vsi plavajo z rožnatimi flamingoti, vsi uporabljajo enake šminke, vsi snemamo (priznam!) porniče s hrano in se ob četrtkih spominjamo popolnih starih časov ... Se vam ne zdi, da se v poplavi kav v roza skodelicah na marmornatih mizah izgublja pristnost? Osebna, življenjska resničnost. Individualnost. Karakter. Drugačnost. Kreativnost. Kličem odločen veto generičnosti, ki predstavlja trenutne trende in na ta način nabira všečke ter gradi bazo z manj kakovostno (slovensko) osnovo. Tega sem naveličan! Od vse te pene se mi zdi, da bom še sam popenil!


Moje vodilo, ki ga lahko povzamem po slabih osmih letih aktivne prisotnosti na različnih platformah, pravi, da naj bo vse, kar počnem, v skladu z mojo »osebno znamko« in obratno. Le tako lahko zares dosežem avtentično sporočilo, ki ga lahko sledilci sprejmejo za resnico. Seveda kurirano, a vseeno resnico. Nikakor ne pravim, da ne bi smeli s svetom deliti krasne fotografije, ki je ustvarjena le z namenom, da se deli dalje. Ne pravim, da ne bi smeli za pripravo fotografije uporabiti vseh svojih talentov in zmožnosti. Že Luiza Pesjakova si je svoj angelski obraz dala naslikati na platno prednarisanega tujega telesa, ki si ga je v Strojevem ateljeju kar izbrala. O fotošopu in drugih appih se jim tedaj še sanjalo ni. Zaman so vse teorije in uveljavljene prakse, saj se največkrat za uspešne objave smatrajo tiste, ki so »out of the box« ali pa po svoji naravi inovativne, drugačne, izjemne. Pa tudi tiste, ki najdejo ustrezno ravnovesje med svojim značajem, dejanskim življenjem in izdelkom, ki ga prodajajo. Mnogim pa je iskanje takšnega ravnovesja prevelik izziv. Kljub temu da Instagram in mnoge druge aplikacije ponujajo širok izbor filtrov, večina pozablja na osnovnega, ki bi mu lahko rekli tudi meja. Meja dobrega okusa. Meja spoštovanja. Samocenzura. Vprašanje, ki ga zastavim sam sebi: bom s to objavo nekaj pridobil ali prej izgubil? Bom koga užalil? Bo tretja oseba o meni izvedela preveč?


Ni pa pena edina, ki bi morala dvigniti osebni nivo kritičnosti. Tudi naša dolžnost je, da se ne poslužujemo zgolj stalker modea ter da ne konzumiramo vsega, kar nam je ponujeno, ampak znamo oceniti, kje se nahajajo vsebine, vredne naše pozornosti in časa. Zavzemajmo se torej za to, da bi ostali samosvoji, izkoristimo priložnosti, ne lažimo, predvsem pa ne jemljimo vsega tako zelo zares. Morda pa smo na koncu koncev včasih vsi le pena? Hja, čas je takšen, kakršni smo ljudje.


9/19/2018

O predsobi

Vežo, hodnik, predprostor, predsobo sem vedno dojemal kot enega najbolj dinamičnih prostorov v hiši. Majhen in natrpan prostor, kamor na čevljih prinesemo jesensko listje in blato s sprehoda. Kotiček, kjer odlagamo predmete, ki bodo zapustili hišo, in tiste, ki smo jih vanjo pravkar prinesli. Pa tudi prostor, ki nima stalne temperature. Lahek vetrič zapiha, ko odpremo vhodna vrata. Odložimo moker plašč in ga obesimo poleg klobuka ... S krpo obrišemo skopneli sneg, ki se je oprijel zimskih škornjev ...

Nikoli isto

Domov prinašam cvetje s trga in velikanske veje z gozda. Uživam v spreminjanju stanja v sprva jasno načrtovanemu domu. Pohištvo stalno premikam, dodajam nove vaze, po stenah obešam stare slike, na tla postavljam nove košare in na police druge knjige, svečnike ali samostoječe svetilke. Naveličam se postavitve; s predmeti ustvarjam sezonsko domačnost, dom in s prestavitvijo predmetov sledim funkcionalnosti, ki jo iščejo moje spremenjene vsakodnevne navade. Se mi zdi, da se prav to najbolj očitno odraža v prvem prostoru hiše - v predsobi.

V moji predsobi

Ko bom imel svojo hišo, bom predsobi namenil posebno pozornost. Vanjo bom postavil ...


STOL, KJER SE OBUJEM

Mislim, da bi morala vsaka predsoba nekje v kotu imeti postavljeno eno klop ali stol, kamor se lahko usedeš, se spočiješ ob prihodu domov, odložiš torbo in vrečke ali si zavežeš čevlje. Navdano za kaj takega v tesnem prostorčku sploh nimamo možnosti. Moja veža bo imela stol. Star, osvežen, lep. Pa tudi praktičen.


FLAŠKON, V KATEREGA POSTAVIM ZELENO VEJO

Ko vstopim v hišo ali stanovanje, najprej zaznam vonj, nato svetlobo, ki prodira skozi okna in kasneje vnešeno življenje - naravo, zelenje. Predvsem tisto, ki ni stalno, ampak tisto, ki ga prinesemo za kakšen dan, morda teden ali dva. Recimo veje iz gozda ali šopek ukradenih sosedovih vrtnic ali hortenzij. Mogoče kakšen cvet iz tržnice. Flaškoni, ki sem jih dal na fotko, se mi zdijo fenomenalni. Ker imajo pridih neke tradicije, v prostor vnašajo element z zgodbo, hkrati pa igrajo pomembno estetsko vlogo.



REXOV LEŽALNIK, KI GA NASLONIM OB STENO

V dnevni sobi je ob sivem kavču ob belo steno prislonjen leseni Rexov ležalnik. Spominja me na ribstol v zatohli osnovnošolski telovadnici. Nikoli nisem maral športne vzgoje, zato sploh ne razumem, zakaj bi mi bila ta podoba ljuba. Vseeno. Moj Rex je iz vrtca. V predsobi pa bi želel imeti temnejšega, da ustvari malo več dogajanja in napetosti. Najbrž bi izgledal prav fajn.



SVETILKA, KI PRAVI, DA SEM DOMA

Sploh v zimskem času, ko so že popoldnevi tako mračni in večeri podaljšani, v sobi, na okenski polici prižgem majhno svetilko. Ne le tisto, ki mi sveti pri opravilu, ampak tudi tisto, ki razsvetljuje ozadje in pripravlja prijeten ter domač ambient. Ne kmečko domač, ampak tak, ki stanovanje spremeni v dom. Prinese toplino, če želite. Kot prižgane sveče, recimo. Ali preproga. No, in všeč mi je ideja, da bi eno tako svetilko postavil tudi v predprostor. Da pokažem, da sem ... doma.

DRUGI STOL, KER SEM SE PRVEGA ŽE NAVELIČAL

V svoji hiši bom imel tako pohištvo, ki ga bo mogoče prestavljati sem in tja. Košare, stole, majhne mizice, vaze ... in, ker je predprostor tak del doma, ki naj odraža ambiente, ki sledijo, mu bom kdaj zamenjal tudi stole.


O Predsobi

Predsobo sedaj dojemam tudi drugače. Kot namero, ki želi s svojim storitvami in lepimi predmeti, ki soustvarjajo prostore, izboljšati kakovost bivanja. In prav to poslanstvo opravljata tudi Aljoša in Claudia. Odločen sem, da bom v njuni spletni trgovini enkratnih kosov pohištva in dodatkov za dom našel marsikaj za svojo presobo. In dnevno sobo. In kuhinjo. In ...

In vsi te predmeti so iz Predsobe. Vse bi imel.



Ta objava je nastala v sodelovanju s Predsobo.