o maruši račič

"Naprej, v svojem tempu."

//

"Ko si dopustiš, da si iskreno prisluhneš, se šele začneš zares spoznavati. 

Le z veliko notranjega uvida in raziskovanja lahko najdeš svojo izraznost, svojo pot. 

Za vse to pa je potreben čas. Veliko časa. Živimo v dobi, ko je vse zelo instant, na hitro, 

z enim klikom vse na dosegu roke. A korenite spremembe v življenju se ne zgodijo čez noč. 

Ko sem to ugotovila, sem se pomirila in grem naprej v svojem tempu."

portret: Ada Hamza

Pravkar sem prišel s popoldanske kave. Ni mi v navadi, da kar sedem kar za računalnik in napišem objavo. Tokrat jo preprosto moram! In pri tem res upam, da česa ne izpustim. Preden začnem naj povem, da nisem novinar in se bom stvari lotil tako kot znam, po svoje.

Če začnem na začetku. Nisva pila kave. Medtem, ko se je kadilo iz čajnih skodelic sem ji zaupal, da mi je za njen instagram povedala Klunova Ana. Ko sem skočil na njen web me je zadelo. Seveda sem že videl Marušino delo. Lansko leto je oblikovala plakate za Klovnbuf.

Pri sosednjih mizah so vriskali otroci, pogovor je tekel o silvestrovanju pa o vsem drugem; midva pa sva brž zaplavala v svet ustvarjanja. 

Maruša Račič je ustvarjalka, ki deluje kot samozaposlena na področju grafičnega oblikovanja. V zadnjem času več pozornosti posveča svojim avtorskih projektom, ki segajo predvsem v polje risbe oz. ilustracije. Kje najde svoj mir, kakšna je njena delovna rutina, ali je bolje živeti v prestolnici ali v mirni kraški vasici, kamor se je preselila pred kratkim, si preberi v tem intervjuju.

LJUBLJANČANKA, KI JE POSTALA KRAŠEVKA.
Sanjarjenje, ujeta priložnost in nov dom.

"Rojena sem v Ljubljani in tu sem živela do 22. leta, ko sem po študiju dom za slaba štiri leta zamenjala za Prago. Po vrnitvni domov sva s fantom Tilnom za pol leta odšla še v Grčijo, nato pa se zopet ustalila v Ljubljani. Pogrešala sva mediteransko klimo in sonce, zato sva stalno sanjarila, kako bi živela v kakšni kamniti hiški kje blizu morja, a vse skupaj je bil bolj hec, planirano za neko nedefinirano prihodnost, kot pa da bi to resno načrtovala."

"Neke decembrske nedelje predlani sva se iz dolgčasa odpravila na izlet na Kras. Doma sva si malo ogledovala nepremičninske oglase, pa sva se kar odpravila pogledat nekaj hiš, ki so se nama zdele zanimive," razlaga z velikim žarom v očeh in nadaljuje, da takšnega izida res ni pričakovala. ''Jaz sem že tečnarila, da pojdiva domov, pa me je Tilen pregovoril, da greva pogledat še eno nepremičnino v Štanjel.'' Ko sta jo zagledala, sta obnemela: "Kaj če je to to? Kaj, če nama ni potrebno čakati na penzijo in je to najina priložnost?" Domači so bili mešanih občutkov, ampak ni trajalo dolgo, preden sta, kot pravi Maruša: "malo brezglavo" hiško kupila. Postopoma sta si sprva vikend hiško, preuredila v dom. "Izid ne bi mogel biti boljši."

Na krasu je veliko miru.

"Tam je veliko miru in kreativne energije. Zdi se mi, da moram biti na robu, da lahko dobro funkcioniram – ugaja mi takšna pozicija. Saj imam rada Ljubljano, ampak ... Potrebujem svoj mir, svoj ritem, red in tišino in tam vse to lažje vzpostavim. Na Krasu nekako lažje diham in bolje spim. Ljudje so bolj naravni in bolj iskreni. Čeprav je tam skupnost zelo majhna, se počutim z ljudmi povezano, domačini so naju zelo lepo sprejeli medse. Tu v mestu je veliko več odtujenosti, neiskrenosti, zlaganosti."

NAJPREJ ŠTUDIJ

"Študirala sem na NTFju, smer grafična in medijska tehnika. Ker je bil študij precej lahek, sem lahko zraven veliko delala in potovala. Po zaključku pa sem se odpravila še na študij v Prago. To je bil bolj izgovor, da sem se lahko za nekaj časa distancirala od Ljubljane, kjer se takrat nisem najbolje počutila. Kmalu po prihodu v Prago sem ugotovila, da Ljubljana ni bila nič kriva za moje počutje. Sama s seboj sem bila v konfliktih in življenje v Pragi imam v spominu kot precej naporno; tisto obdobje je bil intenziven trening samospoznavanja in osebnostne rasti."

Po Pragi se je za Marušo pričelo novo poglavje. 

"S fantom sva se skupaj po končanem študiju v Pragi vrnila domov, vmes še pol leta živela v Grčiji, kmalu po ustalitvi v Ljubljani pa sem začela zahajati v kreativni center Poligon, saj se ni izšlo z delom v enem izmed oblikovalskih studiev, kjer sem pred tem nekaj časa delala. Hvala bogu. Poligon je bil ključnega pomena za usmeritev na mojo samostojno poklicno pot. Začela sem vzpostavljati nova poznanstva, spoznavati pristope do dela oz. naročnikov in začela se mi je spletati mreža ljudi s katerimi sem sodelovala in še sodelujem. Precej hitro se je začelo pojavljati vedno več projektov in to me je organsko vpeljalo v delo samozaposlene grafične oblikovalke. Tu ima ogromne zasluge za mojo vzpostavitev predvsem kolegica Eva Matjaž, ki me je od vsega začetka zelo iskreno podpirala; super sva se ujeli in skupaj veliko sodelujeva. Za tak razplet sem zelo vesela, saj mi takšna oblika dela zaenkrat zelo ustreza."

"Kadar imam energijo in najdem čas, pa se lotim osebnih projektov, takrat nastajajo risbe, kolaži, grafike, veliko tudi fotografiram. To je bolj za dušo, a velikokrat se lahko tovrstno ustvarjanje prekrije tudi z naročniškimi projekti."

"Kot otrok sem sicer veliko ustvarjala, kasneje pa temu nisem namenja večje pozornosti. V gimnaziji sem res da v zvezke več risala kot pisala, a kaj več od tega v ustvarjalnem pomenu nisem počela. V Pragi se mi je začelo dokazovati, da grem v pravo smer. Me je očitno vleklo v polje vizualnega ustvarjanja. Sedaj zares čutim, da so to stvari, ki bi jih rada počela."

O DELU. KAKO JE SEDETI PRED PRAZNIM LISTOM?
"Delo je res raznoliko. Vsak projekt je zgodba zase."

"Sem človek, ki potrebuje tišino – veliko tišine, rutino, svoj red v lastnem kaosu, a če je tega preveč ..." in odkima z glavo. "Nisem nočna ptica, najproduktivnejša sem dopoldan. So naročniški projekti, ki so zelo tehnični in tisti, ki so bolj likovni oziroma kjer je ustvarjalnost izrazitejša. Za slednje porabim precej več energije, zahtevajo več pozornosti. Po kosilu grem ponavadi na sprehod, delam druge stvari in nato, če je potreba, nadaljujem z delom. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem osvojila ta freelancerski način življenja. Potrebuješ kar veliko samodiscipline, sam si moraš postavljati meje, sploh na začetku je toliko novih veščin, ki jih moraš osvojiti, da je lahko precej naporno. Pri mojem delu je veliko multitaskinga, včasih je zatišje in je dela manj, potem pa naenkrat »pade« in delaš na več projektih hkrati. Na začetku vzpostavljanja sem imela kar nekaj problemov, ker nimaš nobenih izkušenj, ni finančne varnosti in greš iz meseca v mesec. Ne veš kako bo, a sem se potem navadila in pomirila. Postane kot neka vrste igra. Na koncu se vedno kar nekako izide. Zaenkrat imam srečo, da je dela dovolj in da se mi je vzpostavila tudi baza nekaj stalnih naročnikov, kar je velik plus."

"Kadar ustvarja, rada spreminja svojo lokacijo, saj se kot pravi, rutine, ki jo sicer potrebuje, tudi kmalu naveliča. Dela od doma na Krasu in v Ljubljani, saj ji prav ta dvojnost zelo ugaja. "Pod prisilo ne delam nikoli, če ni zares nujno. Poznam se do te mere, da vem, kdaj imam toliko kreativne energije in zbranosti, da lahko nekaj sprocesiram. Če tega ni, počnem kaj drugega."

NAROČNIŠKI SVET VS. PROJEKTI ZASE

"Oblikovanje za naročnike in osebni projekti sta zame dve precej ločeni polji ustvarjanja, čeprav vedno pogosteje prihaja do presečišč. Pri prvem načinu dela gre za precej konkretne omejitve ustvarjalnosti, saj je stalno prisotno sklepanje kompromisov med lastno in naročnikovo vizijo, kako nekaj vizualno skomunicirati. Mislim, da je še vedno veliko ljudi, ki ima precej zmotne predstave, kaj delo grafičnega oblikovalca dejansko zajema. Oblikovanje zahteva znanje različnih dispiclin, inuticijo, vajo, discipliniranost in posluh za naročnika, da na koncu dobiš nekaj izčiščenega, domiselnega in seveda sporočilnega. Vse to osvojiš z izkušnjami, zato so v resnici tudi »slabi« projekti na koncu zmeraj za nekaj dobri."

"Delo za naročnike je res zelo raznoliko in dinamično, kar je lahko na trenutke kaotično in izčrpavajoče. Sem pa tekom časa vzpostavila do oblikovanja manj čustveno navezan odnos in je posledično lažje. Za protiutež rabim delo oz., kjer lahko zares ustvarjam po lastnem, trenutnem navdihu, kjer nimam zunanjih omejitev in kjer komunikacija z drugimi ni potrebna. Tu lahko svobodno izbiram tehniko ustvarjanja, motive, nisem vezana na časovne omejitve ... Priznam, da še vedno preveč sanjarim in sem premalo aktivna, poleg tega sem tudi precej samokritična, ampak spet – ne želim se siliti za vsako ceno."

MOJA TEHNIKA
"Gre za nenehno raziskovanje!"

Maruša pravi, da je tudi sama morala prebiti tisto kritično točko, ko se sprašuješ o samozavesti, sporočilnosti del, samem smislu ustvarjanja ...  "Seveda, stalno je vijuga gor-dol-gor-dol, ampak vsakič si malo višje. Ravno ko grem preko faz, ko se počutim najslabše, v bistvu odnesem največ. Izpiliš si okus, likovni jezik se ti nadgradi, na novo definiraš svoj odnos do dela ... Kot bi vadil inštrument. Ne moreš imeti že na začetku koncerta. Gre za stalno preizpraševanje in nadgradnjo obstoječih izkušenj. Dojela sem, da se mi pred nikomur se mi ni treba dokazovati, če pa je na koncu še komu všeč, kar ustvarim, toliko bolje. Moja osebna dela niso družbeno kritična, gre zgolj za moje lastno veselje in potrebo do likovnega izražanja."

"Včasih sem bila kar nekako zagrenjena glede svojega ustvarjanja, stalno se mi je zdelo, da nimam svoje lastne, prepoznavne likovne govorice, počutila sem se nekako razdrobljeno. Vsako novo delo je bilo čisto nasprotje prejšnjega; enkrat črnobelo, potem vse v barvah, digitalni grafiki so sledile barvice, pa preskok na tuš, enkrat je bilo vse minimalistično, drugič vse polno detajlov ... A sem se potem omilila v teh samokritikah in se začela teh pritiskov počasi osvobajati; taka sem in tako delujem. Hitro se naveličam ene tehnike ali motiva in rabim te preskoke. Če ne raziskuješ, si onemogčiš ustvarjalno rast in razvoj. Zdaj v tej pestrosti in raznolikosti vidim celo določene prednosti. Ko si dopustiš, da si iskreno prisluhneš, se šele začneš zares spoznavati. Le z veliko notranjega uvida in raziskovanja lahko najdeš svojo izraznost, svojo pot. Za vse to pa je potreben čas. Veliko časa. Živimo v dobi, ko je vse zelo instant, na hitro, z enim klikom vse na dosegu roke. A korenite spremembe v življenju se ne zgodijo čez noč. Ko sem to ugotovila, sem se pomirila in grem naprej v svojem tempu."

"Trenutno najraje ustvarjam s svinčnikom in pa v mešanih tehnikah. Risbe, kolaže ponavadi nadgradim oz. dokončam s pomočjo računalnika. Inspiracijo za delo črpam iz okolja, pri tem mi pomaga tudi fotografija. Končen rezultat mi pravzaprav sploh ni več bistvenega pomena, bolj gre za sam proces dela. Uživam, ko med elementi iščem ravnotežje, ko zlagam in sestavljam skupaj in ko se delci začnejo povezovati v celoto."

"Ko začutim težnjo po ustvarjalnosti, a sem hkrati pomirjena, sem lahko efektivna in se stvari zgodijo. Sicer pa se ne silim v nekaj. Sedaj vidim, da si lahko vzamem čas."

INSTA MOMENT

"Od teh medijev probavam držati distanco oz. jih uporabljati zmerno, saj me precej hitro čustveno izpraznijo. Preveč je balasta in informacij, ki jih ne rabim in ki me samo iritirajo. Ne zdi se mi potrebno, da vse kar sproduciram, takoj razkažem drugim. Hočem, da sama pri sebi vem kje sem, šele nato to ustvarjeno podelim z ljudmi, ali pa tudi ne. Prednost tovrstnih medijev vidim predvsem v povezovanju z novimi ljudmi in idejami. Spremljam nekaj ustvarjalcev in tudi s tega naslova lahko dobim navdih in motivacijo. Mi je pa na primer Instagram zanimiv s stališča spremljanja razvoja lastnih in drugih ustvarjalnih del. Iz objav se lahko začne formirati vzorec, lahko opaziš kje so stičišča med posameznimi deli, v katero smer se odvija razvoj."

... čaja v skodelici je že zdavnaj zmanjkalo, midva pa sva se kar naprej klepetala.

NAPREJ ...

"Nimam zelo konkretnih ciljev. Grem raje počasi, po korakih in s tokom. Morda bi želela več časa posvetiti lastnemu, nenaročniškemu delu. Zelo me zanimajo vzorci, razvijanje le-teh in apliciranje v različnih kontekstih. V Štanjelu pa si želim najti prostor, kjer bi si lahko uredila svoj studio in tam ustvarjala."

Punca, ki stoji za svojim talentom in ga zna pokazati v svojem delu. Prihaja njen čas.
Na koncu je stisk roke zamenjal objem. Hvala Maruša, se slišiva.