"Slovenci so na začetku 20. stoletja zaživeli v novi državi, kar je spodbudilo nov zagon na vseh področjih, tudi oblikovalskem. To je bil čas ustvarjanja narodnih identitet, zato so nekateri slovenski umetniki želeli oblikovati t. i. narodni slog in navdih za svoje delo iskali v narodni tradiciji. /.../ Slovenci so se kot drugi narodi začeli izgubljati v globalnem svetu prepletajočih se možnosti in priložnosti. Zato morda ni čudno, da so se ustvarjalci v zadnjem desetletju spet začeli ozirati nazaj ter raziskovati zgodovino in geografijo prostora, kjer delujejo."
Iz uvoda kataloga razstave #slosign.
Da smo si takoj na začetku na jasnem: Maks Fabiani, zakonca Vurnik in seveda Jože Plečnik so ključne osebnosti slovenske arhitekture in umetnosti prve polovice 20. stoletja.Jože je bil gazda. O njem danes ne bomo prav dosti. Predstavljam pa si, da sta bila tudi Helena in Maks res taprava carja. Oba jako pomembna za Ljubljano. Ah, celo čez meje je šel glas o njiju. Jaz res upam, da sta bila ponosna na svoje delo. Jaz sem. Brat mi je na enem knjižnem sejmu kupil Fabianijevo knjigo. Potem sem se zaljubil še v tisto vzorčkasto stavbo na Milošičevi. Ta je tudi Helenina. Vurnikova žena je bila. Če bi bila še živa, bi z veseljem kdaj zahangal z njima. Prej bi se moral roditi.
Preden nadaljuješ z branjem klikni na +.
Super ozadje za branje tega posta.
PRVA STA BILA HELENA IN IVAN
O Dunajčanki Heleni Kottler Vurnik ne vem prav dosti. Vem, da je slikarsko opremljala dela svojega moža Ivana, s katerim sta se vzela leta 1913, pri njenih 31 letih. Ves čas je bila nekako v moževi senci, čeprav je bila njegova ključna sodelavka. Njen opus je postal končno bolj raziskan in prepoznan po pravkar odprti razstavi v Narodni galeriji, kjer so pretekli teden odprli pregledno razstavo njenih del. Vanjo sem se zaljubil še bolj, ko smo v Gradcu pripravljali #slosign, razstavo sodobnega slovenskega oblikovanja, ki predstavlja slovensko tradicijo ujeto v sodobno obliko. V svojih delih je vztrajno iskala nove načine predstavitve slovenske ornamentike in krasilne umetnosti, ki jo je s pridom izkoriščala tudi pri religioznih stvaritvah. Bila je pomembna ilustratorka, slikarka in avtorica cerkvene opreme. Načrtovala je vezenine za duhovniške plašče, bandera in prte pa tudi knjige. Navdih in smernice je iskala v odkrivanju bogate slovenske kulturne in arhitekturne dediščine in jo s pridom izkoriščala v svojih delih.
DRUGI JE BIL MAKS
No in sedaj sem vstal in iz police vzel tisto knjigo. Listam naprej. Tale Maks je bil kar zvezda. #Funfact: Kot 12. otrok, od skupaj 14, se je rodil v Kobdilju.Ne le o Plečnikovi Ljubljani, govoriti moramo tudi o Fabianijevi Ljubljani, saj je bil prav on glavni mestni načrtovalec po slavnem ljubljanskem potresu. Pa še en funfact. Na strani 19 piše, da je bil župan Štanjela. A veste, to je tista luštna vasica, kjer je grad in Ferrarijev vrt in kjer se zadnje čase vsi poročajo. Največ del je napravil na Dunaju, v Trstu in prestolnici. Tu je najznamenitejša valovita Hribarjeva hiša pri Bavarcu, podstavek Prešernovega spomenika, čigar kipar je Ivan Zajc; Slovenski trg oz. Miklošičev park, ki je zaradi svoje neurejenosti trenutno kar mal bruka za Slovence; Dekliški licej na Prešernovi; zaradi gradnje železnice, žal, podrt Jakopičev paviljon in tako dalje. Ker smo praznovali 150. obletnico rojstva tega inovatorja, arhitekta in urbanista, so mu na Centru arhitekture Slovenije z Darili slovenske arhitekture posvetili kar celo drugo kolekcijo.
TRETJI BO EDVARD
SO WHAT?
Vsi omenjeni avtorji so s svojimi deli prispevali k razvoju slovenske umetnosti. Vsak na svoj edinstven način. In kaj je lepšega, kot negovanje tega. Kako? Samo v spominih in zavesti? Mislim, da to ni dovolj. Zato je Center arhitekture Slovenije ustvaril že tretjo kolekcijo, ki jo navdihujejo dela Ivana in Helene Vurnik, Maksa Fabianija in sedaj še Edvarda Ravnikarja. Z uporabnimi darili za nas in naš dom kažemo, da se zavedamo pomena teh umetnikov in krepimo narodno zavest pri sebi in drugih.
Social Icons
Search