kaj pa vem

10/22/2017

IZHODIŠČE:

Čeprav se mi zdi, da imamo Slovenci kar v genih zapisano, da smo strokovnjaki za vsa področja, temu še zdaleč ne bi smelo biti tako. Seveda razumem reference, izkušnje in znanja, ki jih človek skozi leta pridobi. Je pa drugače, če se s stvarjo spopadaš zgolj ljubiteljsko in si vešč le določenih vsebin in znanj. Vse to pa je lahko tudi velika prednost. Taka in tista, ki ti da moč, zagon in voljo, da odkrivaš nove podobe, ki niso kurirane. Pogledaš drugače. Pogledaš na način, na katerega strokovnjak morda ne bi. Izhajaš iz druge točke. Gledaš z drugimi očmi in se sprašuješ druga vprašanja. In se učiš in jih rešuješ. To je ta proces, ki je zame zanimiv. Lahko zapleten, lahko kisel, lahko svetel, lahko osvobajajoč. In to se grem!

V zadnjem cajtu mi je ratalo zlo zanimivo gledališče. Itak zaradi vsega, kar pripelje do končnega izdelka, predvsem pa zaradi zmožnosti ustvarjanja novih svetov, slikanja drugačnih resničnosti in pravil. Zaradi podajanja mnenja in zaradi upanja.

Največkrat grem na predstavo brez priprav. Neobremenjen. Da vidim. Šele nato sem (ali pa nisem) spodbujen k nadaljnjemu raziskovanju, iskanju in razmišljanju. To je pa res neki kulskega. Moraš pa tudi imeti okoli sebe take ljudi, ki to razumejo in želijo s tabo rasti. V temu je cela fora. A je?

In sem šel zadnjič pogledat Zid, jezero. Brez pričakovanj. Ker se mi zdi, da je tako bolje, kot rečeno. Kako me znajo igralci popeljati v svoj svet in me prepričati, da je njihova zgodba resnična. To me fascinira. In sem bil prevzet nad intimnostjo, ki jo lahko velika Drama doseže. Kljub veliki in polni dvorani, ni bilo težko slediti zgodbi. Ali bolje, zgodbi v zgodbi. Bilo je lepo, mirno, napeto, skrivnostno, premišljeno. Vsak element, predvsem scenski, je bil domišljen. Tudi gib. Skupaj z besedami so se risali prizori polpretekle zgodovine. Tisti iz katalogov podjetij Alples, Rašica, Elan ... Jako retro. Vsebina pa prav nič zastarela. Svet in njegovo preteklost vsak dojema drugače. In na koncu pri vsakemu izmed nas, vedno znova ostane vprašanje: bi bilo bolje graditi nove zidove ali preprosto sprejemati in nadaljevati življenjske poti?

Bi rekel, da je to to, kar sem odnesel sabo. 
Kaj pa vem. Želim se uriti v iskanju in tako bogatiti lastni jaz. 
novejše zgodbe starejše zgodbe Domov