zaradi hlač

10/30/2018

Kaj?


To, da obožujem omare starih babic, družinske albume, brskanje po bolšjih sejmih in garažnih razprodajah, najbrž že veste. Pa saj se ponavljam, kot pokvarjena plošča. To pomeni, da mi je zelo všeč polpretekla zgodovina, ki je s seboj prinesla uporabne in manj uporabne predmete, namenjene lajšanju vsakdana.

Kdaj?


In ob vsem iskanju teh zgodbic, ki jih nosijo predmeti, seveda naletiš na njihove lastnike - ljudi, ki te preprosto prevzamejo. S svojim življenjem in žarom. S svojim življenjskim žarom! Prav to se mi je zgodilo ene poletne sobote, ko sem od urejene prijazne gospe za drobiž odkupil dolge volnene moške hlače. Tedaj se mi še sanjalo ni, komu so pripadale. Še preden je sonce zašlo, sem si stisk roke izmenjal z gospodom, možem prej omenjene gospe. Predstavil se je kot Saša. Saša Mächtig. Saša Mächtig, legendarni arhitekt, strateg in industrijski oblikovalec. Srce se mi je ustavilo in navdušenje se je po tem, ko so mi bile hlače kot vlite, še stopnjevalo.

Priznam, da sem v teh nekaj tednih prebral in preposlušal večino internetnega zaklada o gospodu. Njegov ton v zapisih, pa tudi zven glasu, je navdihujoč. In lahko trdim, da je spoštovanje in fascinacija nad njegovo predanostjo življenjskemu poslanstvu in skrb za napredek tj. prihodnost, dobila nove razsežnosti.

Kdo?


G. Mächtig je pri mojih letih že zasnoval legendarni modularni Kiosk 67 (1967). Njegovo izjemno oblikovanje so prepoznali tudi v tujini; kiosk je na primer vključen v zbirko Muzeja moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku. V resnici pa se je Mächtiga slovenski javnosti predstavil s projektom zasnove balonastega svetlečega paviljona Kavarne Evropa v Ljubljani, ki ga danes žal lahko občudujemo zgolj na fotografijah.











Zakaj?


Mächtigov brezčasni design, ki se je udejanil v kiosku pa ulični opremi (koši za smeti žaba, zbiralniki koristnih odpadkov Ekos, omarice za oglaševanje kino programa, telefonski dušilniki, telefonske govorilnice), odlikuje še ena specifika – modularnost (sestavljivost). Elementi ulične opreme so zasnovani in oblikovani kot del širšega sistema, ki ga lahko poljubno nadgrajujemo, sestavljamo in spreminjamo. Kot bi vedel, kaj me najbolj privlači pri pohištvu, tudi uličnemu.

V podjetju Imgrad je iz ojačanega polyestra izdelan modularni objekt igral pomembno vlogo v vsakodnevnem življenju prebivalcev mest nekdanje Jugoslavije. Tako je kiosk postal prostor ne le za prodajo časopisov, revij in cigaret, pač pa tudi blagajna ob parkirišču, prodajalna vstopnic, sladoledarna, info točka prodajalna hot dogov, zavetje za policaje in redarje, celo komentatorska kabina.

Več kot 7500 kioskov naj bi bilo prodanih v tujino, predvsem na jug. Izjemno uspešna pa je bila tudi prodaja sistema postajališčnih zavetij (1976), ki so jih uporabljali tako za mestna kot mednarodna potniška postajališča širom Jugoslavije.

Hvala!


Upam, da se vsi skupaj zavedamo pomembne zapuščine, ki s svojo aktualnostjo in uporabnostjo še vedno polni kotičke naše kolektivne zavesti. Meni pa bo ostal še košček iz vsakdana tako pomembnega slovenskega avtorja. Hvala!









Foto vir: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana

Ni komentarjev:

Objavite komentar

starejše zgodbe Domov